Nekje v skritem delu mesta je bila majhna kavarna. Ne ena zarjavelih lukenj za upokojence, niti ne moderna dvorana s stoli dvomljive trdnosti. V tej skriti kavarni je stal v kotu lep glasbeni avtomat. Stal je tam in igral za kovance vse, kar si je zaželelo srce. Tudi natakarčka so imeli. Svetlolasega dečka, ki je bil zmeraj žalosten, pijan ali oboje skupaj. Morda to ne spada v zgodbo, vendar je fant spadal v kavarnico kot glasbeni avtomat in jaz sama. Vsak dan mi je prihranil mizico ob avtomatu. Morda mu je razpoloženje, ki ga je glasba risala na moj obraz, kaj pomenilo. Ni povedal in tudi vprašal ni ničesar. Samo primajal se je s konjakom in spet odšel. Jaz pa sem gledala za njim in živela svoje življenje, življenje avtomata s petdesetimi ploščami. Moj avtomat je imel srce, prav gotovo. Slišala sem ga utripati. Dihal je, stokal, se včasih stresel. Plošče so se kot elegantne balerine dvigale iz vrste, kot prihajajo človeku lepe misli iz srca na usta. Bil je živ in je imel široko, razumno srce. Vedno je našel pravo melodijo. Razposajena bossa nova, otožna, ubita ciganska pesem, twist, obrabljena italijanska popevka ... In še druge, ki so od trenutka do trenutka menjavale moje razpoloženje. Nekoč je bil nenavaden dan. Luči so se zdele odmaknjene čudno daleč. V polmračni kavarni je govoril samo avtomat. Ljudje so molčali. Dva vojaka, dva starejša moška, dva mlada fanta in pri četrti mizi jaz sama. Da ni bilo živega avtomata, bi se morda med nami stkala kakršnakoli človeška vez. Pa se ni. Vsi smo prisluhnili bitju srca našega avtomata. Vsi smo poslušali, kako je razkrival svojo ljubezen: »Uči me nocoj ...« Ostali smo nemi, brez besed. Trenutki popolne umirjenosti so nam pomenili to, kar je nekoč pomenila nedeljska maša našim babicam. Potem je prikolovratil razgrajač brez posluha. Kot ironija so se oglasile Maškare. Maše je bilo konec. Dan pozneje sem okamenela obstala na pragu. Kot je bil prazen, avtomata ni bilo. Na tleh so se še poznali odtisi kolesc. Majhne jamice, svetle kot jezerca solz. Seveda. Saj je imel srce, pa je jokal, ko so ga odpeljali. Tudi jaz ga imam, zajokala sem za starim dobrim prijateljem. Od tistega dne nisem več stopila v oropano kavarno.