Svet, ki v njem živim: Dež (1964) [maj68]
Vita Varl
1.0
CLARIN.SI
http://hdl.handle.net/11356/1430
May 22, 2021
Svet, ki v njem živim
Dež
Vita Varl
Problemi
februar 1964
Ljubljana
II
14
216
slovenščina
Dež pada v tišino. Odgrnem zaveso, da bom z njim. Sama sem
v sobi, premagana od dolgega dneva.
Dež pada onemoglo. Kaplje ne vedo druga za drugo, čeprav
jih žene vse po isti poti.
Tišina, ki ne daje in ne jemlje ničesar. Pušča me samo,
čeprav bi bila raje kaplja, da bi mogla padati z drugimi. Toda ne, padam
sama.
Medla cestna svetilka kaže pot proti domu – vedremu fantu
na kolesu, ki se negotovo vozi preko luž in objestno žvižga. Rada bi mu videla v
obraz. Morda ima na čelu zlepljene lase in gleda zrdelo in pijano v svet. Bila bi
ga vesela, kakršen je že. Življenje o polnoči na robu mesta. Nekaj, kjer je kljub
majavemu kolesu sigurno. Nekaj, kar pozna svojo pot domov.
Rekli so mi, naj zapiram okno. V okolici se skriva lopov,
ki ga iščejo miličniki. Ne vem, kaj je zagrešil. Nehote mislim nanj. Morda je
zdaj, ko dežuje, nekje pod kozolcem ali se stiska pod kak napušč. Ubogi lopov!
Uboga para! Pogrešil je, kazni ne bo ušel. Veter tiho šumi med dežjem, kot da se
pogovarja z menoj. Ne, ne morem se pogovarjati. Zebe me. Glas v noči ne more
vrniti mene. Nekje sem se izgubila.