SidihSlovenski evangelistarij s Stapletonovimi latinskimi perikopami
Ustvarjeno:
1591-1613
Nosilec:
papir || Svetlejši papir, odtis sita dobro viden. || 128 fol. Kidrič meni, da rokopis prvotno ni bil paginiran. Lista 1. in 128, ki sta prazna, spadata k drugemu papirnemu tipu ter sta se priključila pri knjigovezu. Šivi so med listi 6-7, 21-22, 29-30, 51-52, 67-68, 83-84, 98-99, 114-115, 124-125), vendar Kidrič piše, da o pravilnih sešitkih ni mogoče govoriti, ker je več listkov prilepljenih na papir drugega tipa ali na sosednji list sešitka. Glede na zaporednost praznikov Kidrič sklepa, da so se listi od 121. naprej pri vezanju napačno uvrstili, ker so sledili in bi morali še slediti v tem redu: 121 (rojstvo Marije), 127 (Matevž), 123 (Mihael), 124 (Simon in Juda), 125 (Vsi sveti), 126 (Verne duše – Martin), 122 (Katarina). Kidrič ugotavlja, da če napravimo to korekturo, uvidimo, da pomeni križ na prvi popisani strani (2a) in pa na 1. strani 122. lista, ki bi torej moral biti zadnji) začetek in konec neke zaokrožene celote. Listov se je izgubilo sicer več, izmed tekstov omenjene zaokrožene celote pa menda samo eden (§ 5) || Kidrič || , str. 79 || 148 || 95 || Po Kidričevem mnenju je pisec A napisal vse evangeljske tekste razen treh, vse perikope, vse naslovne beležke in oba molitvena formularja; B je dodal evangelij za binkoštni torek; C je zapisal še evangelija za praznika sv. Trojice in sv. Rešnjega telesa; D, E, F in G so se samo vadili v pisanju. Razen tega se nahajajo v nekaterih evangelijih roke A še korekture, ki jih je napravil deloma A sam, deloma roka H. Po paleografskih znamenjih spada pisava roke A pod latinski tip, ki se srečuje tudi pri nas od srede 16. dalje v 17. stoletje: J in I imata še isto obliko, d nastopa večinoma v visoki in le redko v poznejši okrogli obliki; e še večinoma ni pisan v eni potezi; h je vezan z naslednjo črko, vez črke p s sledečo črko še ni dosledno izpeljana; r se še ne pojavlja v obliki, ki je spodaj okrogla; črki u in v se rabita druga poleg druge; kratice so še zelo redke. Predvsem gre za delo pisca A, ki je načrt zasnoval in svoje delo tudi izvršil. A je rabil dvoje črnil, od katerih se je v poznejši dobi vsako razredčilo. || Kidrič || , str. 80. Nasprotno meni I. Grafenauer, da je A samo prepisal dva ločena prevoda Stapletona. Pri sestavi in popravi naj bi sodelovale po Grafenauerju štiri roke. Prim. || Grafenauer || str. 106-109.
Opis:
Rokopis vsebuje 80 slovenskih evangelijev za nedelje in praznike in 52 latinskih načrtov za pridige, prepisanih iz Stapletonovega Promptuarija. Neznani glavni avtor (poleg tega sta še dve roki zapisali tri evangelije) je prevajal po misalu, in sicer nekaj po oglejskem, nekaj po rimskem, ki so ga tedaj uvajali namesto oglejskega, ter se pri tem naslanjal, čeprav ne povsod, na Dalmatina. Ker je bil Gorenjec, je uvajal svoje, gorenjske jezikovne posebnosti, ponekod je puščal tradicionalne dolenjske oblike. Tudi v črkopisu ni bil dosleden. Rokopis je nastal med leti 1591 in 1613 Gspan, str. 275 . Kidrič je menil, da usklajeno, serijsko menjavanje črnila in predloge (misala) ter upoštevanje Dalmatina ni naključno, ampak je tem videl dokaz, da je glavni pisec (A) pisal svoje delo v raznih krajih in okoliščinah. A je nameraval sestaviti evangelistarij po vsem videzu za privatno rabo na pridižnici, bodisi da je šlo le za njegovo osebo ali pa za korporacijo; proti značaju njegovega lekcijonarja kot kakega škofijskega lekcijonarja govori po Kidričevem mnenju že menjava obrednika; tudi ni verjetno, da bi bil A imel namero dati svoj spis v pričujoči obliki s prepisi Stapletonovih latinskih perikop v tisk. Zato je Kidrič sklepal, da je bil A dušni pastir, ki je začel svoj lekcijonar pisati na kaki večji fari, kjer so imeli Stapletona, nato je ob škofijski sinodi leta 1604 zamenjal oglejski misal z rimskim in dobil še Dalmatina, da je moral zatem za nekaj časa oditi k cerkvi, ki ni imela niti literarnih pripomočkov kakor prejšnja, niti volje, da bi si takoj omislila novi rimski misal, ter se nato vrnil v prejšnji kraj in nadaljeval s pisanjem rokopisa. Latinske perikope, ki jih je prepisal A iz Stapletonovega Promputarija morale, ta je prvič izšel leta 1591, so Kidriču predstavljale zagotovilo, da je letnica 1591 za nastanek rokopisa terminus ante quem non; v okoliščini, da Hrenovega lekcijonarja A ni upošteval, pa je videl dokaz, da je A priredil in zapisal svoj tekst pred 1613. Zelo verjetno pa je, meni Kidrič, da je začel A pisati tik pred sinodo leta 1604 in nadaljeval tik po sinodi. Prim. Kidrič , str. 76-105
Provenienca:
Narodna in univerzitetna knjižnica
Prostorska lokacija:
Slovenija,Ljubljana
fe.si4_field_identifierOther:
Ms 178
rrss_ms_085
Identifikator:
http://hdl.handle.net/20.500.12325/1935
fe.si4_field_si4Type:
Intellectual entity
Datoteke
