Novi uvod (2020)

Prve raziskave življenja in dela Amadusa Ivanschiza1 (v dosedanji slovenski literaturi imenovan Amandus Ivančič), ki segajo v dvajseta leta 20. stoletja, so močno zaznamovali slovenski avtorji. Med prvimi je njegovo ime omenil Stanko Premrl, duhovnik, skladatelj in glasbenik, ki je leta 1922 poročal o glasbenih rokopisih najdenih v ljubljanski stolnici, med katerimi je bila tudi Missa Pastoritia brata Amandusa. Premrl je v skladu s tedanjo prakso skladateljevo ime iz »Ivantschitsch« poslovenil v Ivančič, saj je bil prepričan, da gre za slovenskega skladatelja.2 Več kot petdeset let poznejše raziskave Danila Pokorna predstavljajo novo poglavje v poznavanju Ivanschiza. Pokorn se je v svoji doktorski disertaciji iz leta 1977 osredotočil predvsem na skladateljeva inštrumentalna dela.3 Sad njegovega dela sta notni izdaji v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae (zvezek 1 leta 1983 – tu ponatisnjen – in zvezek 3 leta 1984) ter izdaja v antologiji The Symphony 1720–1840.4 V zadnjih letih so bile opravljene poglobljene nove študije o življenju in delu Amandusa Ivanschiza, ki so pomembno spremenile naše poznavanje tega skladatelja. Zato so ob ponovni izdaji starejših del nujno potrebna nekatera opozorila. Spodnje besedilo podaja dopolnila in popravke k obstoječim besedilom sedaj že pokojnega Danila Pokorna.

Amandus Ivanschiz je bil krščen 24. decembra 1727 v dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) v Avstriji kot Matthias Leopold.5 Verjetno se je rodil istega dne ali kak dan prej. Njegov oče (Matthias Joseph), poročen v Wiener Neustadtu, je izhajal iz vasi Baumgarten na avstrijskem Gradiščanskem (danes pokrajina Burgenland, Avstrija), kjer je takrat živela hrvaška manjšina. Mladi Matthias Leopold je verjetno proti koncu leta 1742 vstopil v red Pavlincev in si nadel ime Amandus. Po opravljenem noviciatu v samostanu Ranna je pri 16. letih, 25. decembra 1743, sprejel redovne zaobljube. Medtem ko se je skupaj z ostalimi brati pripravljal na posvetitev, se je posvetil študiju v samostanih Maria Trost in Wiener Neustadt. V zadnjem je bil 30. maja 1744 posvečen v štiri nižje redovne nazive in bil pozneje posvečen v subdiakona (1. marca 1749) in diakona (21. februarja 1750). Triindvajsetletni brat Amandus je moral biti takrat že cenjeni glasbenik, saj mu je bila 5. avgusta 1750 zaupana posvetitev novozgrajenih orgel v stolni cerkvi v Wiener Neustadtu. Ivanschiz je bil v duhovnika posvečen 15. novembra 1750 in deset dni pozneje (25. novembra) je že maševal v pavlinskem samostanu svojega rodnega kraja. Ohranil se je tiskani izvod pridige, ki jo je takrat držal kapucin Fulgentius Neostadiensis.6 Leta 1751 je bil Ivanschiz poslan v Rim, kjer je delal kot pomočnik (socius) glavnega prokuratorja pavlinskega reda do leta 1754, ko se je za kratek čas vrnil v Wiener Neustadt. Kmalu nato so ga prestavili v Maria Trost, kjer je njegova prisotnost zabeležena do leta 1755. Njegovo ime dvakrat najdemo tudi v računskih knjigah jezuitske cerkve sv. Egidija v Gradcu (danes graška stolnica): leta 1755 (“Pro curru, quo ex Mariae Consolatricis Monasterio ad probandam musicam vectus est V. P. Compositor Amandus Ivantschiz”) in leta 1758 (“Pro 5 lytaniis et uno Sacro Cantato a V. P. Amando Ivantschiz compositis”).7 Na podlagi teh dokumentov lahko sklepamo, da ni bil le skladatelj del, ki so jih naročili jezuiti, temveč je sodeloval tudi pri izvedbah. Eno najpomembnejših odkritij v zadnjih letih pa je datum skladateljeve smrti. Redovni vpis in nekrolog potrjujeta, da je Amandus Ivanschiz umrl leta 1758 star le 31 let. Kaže, da je vse do konca svojih dni ostal v samostanu Maria Trost, saj je zadnja navedena beležka iz jezuitskih knjig prav iz tega leta.

Vse do takrat so nekateri raziskovalci konec skladateljevih aktivnosti postavljali v osemdeseta ali celo devetdeseta leta 18. stoletja,8 čeprav so videli Ivanschiza kot znanilca novega glasbenega sloga. Presenetljivo zgodnje leto Ivanschizeve smrti postavlja njegov znani glasbeni opus, ki jasno pripada zgodnjemu klasicizmu, v povsem novo luč ter terja spremenjen pogled na slogovne spremembe glasbenega jezika okoli sredine osemnajstega stoletja.

Kljub zgodnji smrti je Ivanschiz zapustil presenetljivo visoko število glasbenih del: okoli 20 simfonij, 15 godalnih triov, 17 maš, 13 litanij, 7 krajših kantat (vse imenuje Oratorium), 9 uglasbitev marijanskih antifon, 8 arij in duetov na neliturgična besedila, večernice in Te Deum.9 Nekatera od teh del so preživela v več, celo po ducat prepisih, ki se danes nahajajo v številnih predvsem srednjeevropskih nahajališčih v Avstriji, na Hrvaškem, v Češki republiki, v Nemčiji, na Madžarskem, Poljskem, Slovaškem, pa tudi v Belgiji, na Švedskem in v Švici. Iz tega sledi, da je bila glasba očeta Amandusa znana zelo širokemu občinstvu in ga umešča med najbolj priljubljene skladatelje-redovnike osemnajstega stoletja.

V svoji doktorski disertaciji Danilo Pokorn Ivanschizeva komorna dela deli v štiri skupine: sonate, trie, divertimente in simfonije.10 Zadnja dva izraza se pojavljata tudi kot oznaki orkestralnih del. Ta delitev na štiri skupine, ki temelji na izvirnih oznakah na ohranjenih rokopisih, se je ohranila tudi v izdajah, ki sta jih pripravila Pokorn sam11 in Paul M. Douglas.12 A poglobljena primerjalna analiza vseh virov (številnih Pokorn še ni poznal) je pozneje pripeljala do precej drugačne slike. Ne glede na izvirne oznake na rokopisih prav vse Ivanschizeve komorne skladbe sodijo v zvrst godalnega tria, zvrst, ki je bila v osemnajstem stoletju izjemno priljubljena, čeprav se danes zdi zanemarjena.13 Najpogostejše oznake, ki jih najdemo na sprednjih straneh ovojev rokopisov so: »Trio«, »A tre«, »Divertimento« in »Sonata«. Redkeje so skladbe označene kot »Simfonia« (ali »Sinfonia«) in samo v enem primeru »Sonatina«. Kaže, da so izrazi uporabljeni naključno, nepovezano z dejansko obliko in slogom samih kompozicij. Ena in ista skladba ima včasih drugačen naslov v prepisih različnega izvora. Nekatere skladbe so celo drugače naslovljene v rokopisnih prepisih različnega izvora. Trio in C (T.C.1)14 je, na primer, naslovljen kot »Trio«,15 »Divertimento«,16 »Sonata«,17 »Sonatina«18 in »A tre«.19 Na podlagi podrobnejše analize ohranjenih prepisov Ivanschizevih del lahko sklepamo, da je bila uporaba enega ali drugega naslova povezana predvsem z lokalnim okoljem in tradicijo. Prepisi triov, ki so bili naslovljeni »Simfonia« (ali »Sinfonia«) so na primer deli istega kopista.20 Da je bila taka terminološka svoboda glede uporabe terminov za nove zvrsti v 18. stoletju povsem običajna, beremo tudi v muzikološki literaturi.21

Vsa Ivanschizeva avtentična komorna dela so si podobna, predvsem glede zasedb in oblike. Vsa (z eno izjemo: Trio in F T.F.1) so tridelna in sledijo modelu: (1) počasni stavek – (2) menuet s triom – (3) hitri stavek. Vedno nastopajo trije glasovi za solo glasbila: najvišji part je namenjen violini, srednji violini ali violi ter spodnji, v virih imenovan »basso« ali »violoncello«, godalu nizkega registra.22

Komorni godalni trii, ki jih je objavil Danilo Pokorn v prvem zvezku zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae, izhajajo iz zbirke badenskih mejnih grofov, ki jo danes hrani Badenska deželna knjižnica v mestu Karlsruhe (D-KA).23 Izbira tega vira ni bila najbolj posrečena, saj so bili prepisi v zbirki badenskih grofov že izvirno precej modificirani. V večini je violinski part namenjen prečni flavti in prilagojen obsegu in zmožnostim tega glasbila. Spremembe vključujejo oktavne transpozicije pasaž, ki se spustijo pod noto d¹ in opustitev akordov. V nekaj osamljenih primerih pa so zaznavne tudi druge spremembe, kot na primer transpozicija celotnega dela za sekundo višje (T.F.1, T.B.1) ali menjava glasbenega gradiva med zgornjima glasovoma.24 Zanimivo je, da lahko s precejšnjo verjetnostjo identificiramo celo osebo, ki je bila odgovorna za te spremembe. Johann Reusch (1715–1787) je bil član dvornega ansambla badenskega mejnega grofa Karla Friedricha (ta je tudi sam igral prečno flavto) in je bil priznan flavtist, ki je igral tudi klarinet in oboo. Čeprav sam ni bil skladatelj, Reuscha iz zgodovine Badenske glasbene zbirke poznamo kot marljivega kopista in avtorja številnih prepisov za flavto.25 Poleg tega sta dve skladbi, ki ju je Pokorn transkribiral za svojo izdajo, Ivanschizu napačno pripisani, saj je njun dejanski avtor Franz Asplmayr (št. IV in V; gl. spodaj).26 Ti dve deli se od drugih triov patra Amandusa med drugim razlikujeta po razporeditvi stavkov (počasni – hitri – menuet), po glasbeni obliki in nagnjenju do bolj razgibane basovske linije v dialogu z ostalima glasovoma.27 Kot že rečeno je najnižji glas v Ivanschizevih triih namenjen nizkim godalom (tj. čelu ali violonu). Ta glas v nobenem od znanih rokopisov nima številk in skladbe se zato navadno izvajajo brez generalnega basa.28 Pri morebitni izvedbi sklad v Pokornovi redakciji se zato svetuje izpust uredniško predlagane realizacije za “cembalo”.

Maciej Jochymczyk

Poslovenila Metoda Kokole

Notes

1. V vseh virih, avtografih in drugih, je priimek ohranjen zgolj v tej obliki; vse ostalo so sodobne slovanske oblike, ki se pojavljajo le v sekundarni literaturi (Ivančić, Ivančič, Ivanšič itd.). Gl. Maciej Jochymczyk, Amandus Ivanschiz – His Life and Music: With a Thematic Catalog of Works (Krakov: Musica Iagellonica, 2016), 23–24, 26–46.

2. Stanko Premrl, »Iz glasbenega arhiva ljubljanske stolnice«, Cerkveni glasbenik 45, št. 1–2 (1922): 20. Zapisal je takole: »Po imenu smemo s precejšnjo verjetnostjo, če ne z gotovostjo sklepati, da je bil domačin, Slovenec«. Njegovo sklepanje je bilo pozneje ovrženo.

3. Danilo Pokorn, »Amandus Ivančič in njegovo posvetno skladateljsko delo« (Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 1977).

4. Amandus Ivančič, Sonate a tre, ur. Danilo Pokorn, Monumenta artis musicae Sloveniae 1 (Ljubljana: SAZU, 1983); Amandus Ivančič, Simfonije za dve violini in bas / Symphonies for Two Violins and Bass, ur. Danilo Pokorn, Monumenta artis musicae Sloveniae 3 (Ljubljana: SAZU, 1984); in Amandus Ivančič, Two Symphonies: Them. Index F1, D9 […], ur. Danilo Pokorn, The Symphony 1720–1840, Series B, 14 (New York: Garland, 1985).

5. Posodobljeni življenjepis je tu povzet po: Jochymczyk, Amandus Ivanschiz, 21–48.

6. Faksimile tega tiska je objavljen v: Jochymczyk, Amandus Ivanschiz, 477–498.

7. Ta podatek je poznal že Danilo Pokorn. Gl. Ivančič, Sonate a tre, x.

8. Gl. na primer Ivančič, Sonate a tre, x; in Lovro Županović, Stoljeća hrvatske glazbe (Zagreb: Školska knjiga, 1980), 104.

9. Več o skladatelju in njegovih skladbah ter tematski katalog gl. v: Jochymczyk, Amandus Ivanschiz. Danilo Pokorn navaja več skladb, saj je vključil tudi dela nepreverjenega izvora in tiska, katerih avtorstvo je bilo pozneje popravljeno.

10. Pokorn, »Amandus Ivančič«, 134–143.

11. Ivančič, Sonate a tre; Ivančič, Simfonije.

12. Amandus Ivanschiz, Six sonatas a tre for flute, viola, and basso continuo, zv. 1, Nos. 1–3, ur. Paul M. Douglas (London: Nova Music, 1982).

13. Na pomen te zvrsti na primer kaže dejstvo, da je število godalnih triov, napisanih v letih med 1750 in 1780 občutno prekašalo število takrat nastalih godalnih kvartetov. Gl. Barry S. Brook, »Haydn’s String Trios: A Misunderstood Genre«, Current Musicology 36 (1983): 61–77. Vsekakor ni razloga, da bi ta dela označevali kot tista, ki sodijo »v baročno zvrst triosonate«, kot je presodil Pokorn (Ivančič, Sonate a tre, xi).

14. Kataložne številke se nanašajo na Ivanschizeva dela, kot so navedena v: Jochymczyk, Amandus Ivanschiz.

15. D-B, Mus.ms. 20375; D-RH, Ms 437, Ms 867.

16. CZ-Bu, Skř 17-525.714.

18. D-WÜd, KBD/KES K7 Ms091.

19. A-LA, 254.

20. A-Wgm, XIII 1325, XIII 8549, XIII 8550; in A-M, V 1429, V 1430, V 1431, V 1432. Gl. tudi »Novi uvod« v spletni poizdaji Monumenta artis musicae Sloveniae 3.

21. Gl. na primer James Webster, »Towards a History of Viennese Chamber Music in the Early Classical Period«, Journal of the American Musicological Society 27, št. 2 (1974): 213.

22. Ivanschiz je bil očitno eden prvih skladateljev, ki so uporabljali zasedbo, značilno za visoko klasičen godalni trio (violina, viola in čelo). Gl. Maciej Jochymczyk, »Some Remarks on the Formation of the Classical Style: Instrumental Music by Amandus Ivanschiz«, Musicology Today 10 (2013).

23. Ivančič, Sonate a tre. Leto pred tem je dve od teh sonat (iz istih virov) objavil Paul M. Douglas: Ivanschiz, Six sonatas.

24. Gl. Jochymczyk, Amandus Ivanschiz, 119.

25. Klaus Häfner, »'... gnädigst Befohlener maaßen, Zur Fürstl. Biebliothec geliefert'. Die Musikaliensammlung«, in: Buch – Leser – Bibliothek: Festschrift der Badischen Landesbibliothek zum Neubau, ed. Gerhard Römer (Karlsruhe: Badische Landesbibliothek, 1992), 161–170.

26. Na nezanesljivost virov v Badenski zbirki je opozoril že Hubert Unverricht, ki je celo izpostavil napačno avtorstvo Asplmayerjevega tria v priredbi za flavto in s pripisanim Ivanschizevim imenom. Gl. Hubert Unverricht, Geschichte des Streichtrios, Mainzer Studien zur Musikwissenschaft 2 (Tutzing: Schneider, 1969), 71.

27. Gl. Jochymczyk, Amandus Ivanschiz, 268–269.

28. Ivanschizeve skladbe topogledno niso izjeme. Po mnenju Jamesa Websterja »so dokazi o tem, da so kontinuo v avstrijski posvetni komorni glasbi ok. 1750 opuščali, prepričljivi.« Webster, »Towards a History«, 243–244. Gl. tudi Unverricht, Geschichte des Streichtrios, 189–191.